Ptujski grad, 7. 15. 2018
Foto: Nina Pečar
Promo video
Nekaj izsekov s koncerta na Ptuju, od dneva do noči, od smeha do joka.
Vokal, kitara: Jernej Dirnbek – Dimek
Klaviature, melodika, spremljevalni vokal: Davor Klarić
Mojster zvoka: Tone Topolovec – TopTon s.p. – oblikovanje zvoka
Video: Nina Pečar
Naslednja postojanka – Ptuj
Še vedno polna vtisov po včerajšnjem nastopu v polni kavarni NUK, ki je podobno kot prejšnji teden v Škofji Loki enkratno uspel, no ja, po pravici povedano, še bolje, ugotavljava, da imava z vremenom kot kaže sklenjen tih dogovor – deževati začne vedno šele slabe pol ure po koncu najinega nastopa. Drživa pesti, da bo tako tudi v nedeljo, ko bova po koncu finalne tekme svetovnega nogometnega prvenstva nastopila v čarobnem okolju Ptujskega gradu (za tiste, ki ne spremljate fuzbala – ob osmih). To pa bo tudi najin zadnji nastop pred dopustom, zato se naslednjič vidimo šele …
![Članek: [Modri flamingo] Dimek in Davor iz Mi2: Z muziko o vinu in ljubezni](http://dimek-davor.si/wp-content/uploads/2018/06/dimek-davor-9.jpg)
Pucicup kozarci
Lepo je biti del dobre zgodbe.
Prva fotka z novim povratnim plastičnim kozarcem. 100 % slovenski proizvod, okolju in žepu prijazno, še če ugrizneš, ne boli! ?
Povratni kozarci PUCICUP (http://www.pucicup.com/) ne onesnažujejo okolja, saj se po prireditvi ne bodo valjali po prizorišču. Namenjeni so večkratni uporabi, zato kozarec potem, ko si popil, vrneš gostincu, ta pa ti vrne kavcijo, ki si jo plačal ob prevzemu. Lahko pa ga seveda odneseš tudi s seboj, za spomin, sploh če je na njem emblem tvojega najljubšega benda.
Bravo Pucicup, še ga bomo pili! 
Video s koncerta – Večer pred Rudekovo gorco
Jernej Dirnbek – Dimek in Davor Klarić
30. 5. 2018
Dol pri Ljubljani
VEČER PRED RUDEKOVO GORCO
Glasba in besedilo: Jernej Dirnbek – Dimek
Pod večer, ko nebo pordi
in se sapa pred menoj zgosti,
ko pod noge priplazi se hlad,
da mi ftrpne moj zmatrani vrat.
Stopim z litrom do klopce pred klet
vsrkat sladke ranine šepet
brez besed.
Breg za bregom počasi temni,
s teme vstajajo prve luči,
ko kresnice se vžigajo v noč
v dalji nemo migetajoč.
Pod lučmi dva milijona ljudi
čaka ure, da z njo odleti,
zamiži.
Odhaja še en dan,
en več al eden manj,
preveč sn jih preštel,
da bi jih bil še vesel.
Preveč zaupal v njih,
pa s cajtom ratali so
čisto glih.
Bežijo mimo nas
s svinčenimi očmi,
nič več jih ne spoznam,
nič več jim ne sledim,
z vsakim dnem bolj sam,
z vsakim dnem no majčkeno bolj hin.
Zmir pogosteje takle sedim,
gledam v temo, študiram, kadim,
kam izginjajo dobre stvari,
kak je zmir manj spodobnih ljudi.
Ko še znajo zavit gor pred klet,
spit dva deci, se malo pogret,
posedet.
Preveč se jim mudi
za drugimi skrbmi,
zastopit, dohitet
ta krasni novi svet.
Se čim bolj fajn prodat,
pozabit sanje
in upognit vrat.
Bežijo mimo nas
s svinčenimi očmi,
nič več jih ne spoznam,
nič več jim ne sledim,
z vsakim dnem bolj sam,
z vsakim dnem no majčkeno bolj hin.